Kaj pomeni prehranjevati se in razmišljati o hrani po forenzični logiki? Z možem rada pogledava kakšne umirjene podeželske detektivke. Tam uro in več brskajo po najmanjših podrobnostih. Dokler ne razmonitrajo vseh detajlov, tako dolgo ne najdejo vzroka in ne vejo, kdo je storilec, krivec, zločinec. Medicinski forenziki najdejo vsak las med vrati, skrbno pregledajo vsako vlakno za nohtom in najdejo vsako nevidno kapljico krvi na rdeči preprogi. Nato v detektivki končno najdejo storilca.
Ker rada vlečem vzporednice, sem iz sveta detektivk vzela izraz prehranska "forenzika". Forenzika se namreč vse bolj dogaja tudi v prehrani. Ne mislim medicinsko nutricionistiko, katere smisel je raziskovati mikro-hranila, odkrivati razmerja snovi v hrani in opazovati fizične proces v celicah. Ta pač raziskuje podrobnosti. Toda cilj niso podrobnosti.
Alkimistično načelo
Cilj znanosti je celostno razumevanje sveta, telesa, življenja. Že stari alimisti so delovali tako. Po načelu Solve et coagula so nekaj snovnega razstavili, raztopili, razgradili na »prafaktorje« (solve), po preučitvi pa so majhne delce z višjo ravnjo zavedanja vnovič sestavili, povezali, združili (coagula) na višji ravni dojemanja sveta. Znanje torej poganja princip globljega razumevanja realnosti.
Ali danes v dojemanju prehrane kot družba ne počnemo prav nasprotno? Iščemo posamezne dele živil in se tam zataknemo. Živila in delčki živil se etiketirajo kot "dobri" ali "slabi", »zdravi« ali »nezdravi«, celo »zdravilni« ali »toksični«, ne da bi obenem videli celotno sliko.